Otrok in tabor Bovec

Prvič bo naš otrok šel na tabor. Priznam, da mi ni čisto vseeno, ker ne vem, če se bo znašel. Verjamem, da imajo vsi starši ta strah, ko otroka dajejo v tabor. Izbrala sva naravo in to je Bovec, kjer bo preživel prekrasne tri dni. Prijavila sva ga že dolgo nazaj in bolj kot se je bližal dan, da ga peljeva, bolj je bilo mene strah. Ta občutek težko opišem hkrati te je strah, hkrati pa veš, da je to za otroka zdravo in da ga pošiljaš v Bovec, kjer bo doživel veliko z naravo, to pa je zanj dobro.

Ta dan sem bila malo nestrpna, a tega nisem smela pokazati, da mojega sina ne bi postalo strah in a ne bi hotel ostati. Ko smo se pripeljali sem videla, da je Bovec idealen za kamp, nekaj otrok je že bilo tam in njihovi nasmehi ni sproščenost mi je povedala vse. Kar hitro smo se vse zmenili in sina pustili. Ker pa je Bovec prelep, bi bilo neumno, da bi se z možem kar obrnila, tako sva tudi midva izkoristila dan in prehodila Bovec in okolico. Šla sva tudi do vode, kjer sva malo počivala ob vodi, moram reči, da sva se malo pogovarjala, ker sva dobesedno uživala v naravi in nisva imele potrebe po pogovoru. 

Takšni kraji te napolnijo z energijo in čeprav hodiš, konec dneva nisi čisto nič utrujen, poln si energije. Predenj sva zapustila Bovec pa sva še hitro enkrat šla pogledat sina, čeprav so nama rekli, da ni priporočljivo, da ko otrok pride, potrebuje nekaj časa in potem, če spet prideva k njemu ga motiva.

Vseeno sva ga šla pozdravit, zdelo se nama je prav in prav sva imela, bil naju je vesel, pa še očala je pozabil v avtu, tako da sva mu dala še to. Zapustila sva Bovec z lepimi spomini in mirna glede sina, ker sva videla, da se bo imel lepo in da je lepo priskrbljeno za otroke.