Večkrat, ko sem se pogovarjala z mojim očetom, sem dobila občutek, da me ne posluša. Nisem želela biti nesramna in mu to povedati, ker vem, da bi ga užalila. Ni pa mi bilo prijetno. En dan pa sem očeta videla v trgovini, kako je večkrat prodajalko vprašal, kaj točno je rekla. To pa mi je dalo misliti. Torej ni problem v tem, da on mene ne posluša, on mene ne sliši. 

Ko sva prišla domov, sem bila še posebej pozorna na to. Ko sem bila prepričana, da nekaj ni v redu z njegovim sluhom, sem ga to tudi vprašala. Oče mi je povedal, da slabo sliši in šla sva do zdravnika. Zdravnik mi je povedal, da so rešitev edino slušni aparati, ker oče zaradi starosti ne sliši več dobro. 

Oče in slušni aparati?

Ni mi bilo vseeno, ko je oče slišal, da bi potreboval slušni aparat. Prav videla sem, da ga je to prizadelo. Tako, da sem pobrala napotnico za pregled sluha in očeta odpeljala na kavico. Tam sem mu skušala na lep način razložiti, da danes slušni aparati niso več to, kar so bili včasih. Videla sem, da se je umiril. Tako sem mu lepo razložila, da ga bom naročila na pregled in da bo šele potem videl, kako je z njegovim sluhom. Sedaj vem in sem pomirjena, da oče slabo sliši, kajti skrbelo me je že, da bi lahko bilo kaj drugega. 

Ko sva z očetom šla na pregled, so mu povedali, da bi sigurno bili določeni slušni aparati rešitev. Vprašalai so ga tudi, če je večina časa doma, ali pa se rad druži z ljudmi. Povedal je, da ima kar nekaj prijateljev. Tako je zdravnik odločil, da bi bili določeni slušni aparati rešitev zanj, ker bi se tako boljše počutil, ker ga ne bi bilo strah, da ne sliši svojih prijateljev. …