Ko sem bila otrok, sem prvič slišala za telegrame pri stari mami. Na podstrešju je hranila škatlo z raznimi spomini, med njimi tudi nekaj rumenkastih listkov z nenavadno kratkimi stavki. Rekla je, da so to telegrami, ki jih je prejemala ob različnih priložnostih: poroki, rojstvu otrok, pa tudi ob smrti svojih staršev. Nisem povsem razumela njihove vrednosti, dokler nisem enega prebrala na glas.

Kasneje, v času moje poroke, sem jih prvič doživela tudi sama. Nisem vedela, da se telegrami še vedno pošiljajo, a med darili je bilo več kuvert z napisi telegram. Ko sem jih odprla, sem začutila nekaj posebnega. Kratka, jedrnata sporočila, napisana s takšno pozornostjo, kot da vsaka beseda nekaj šteje.

Enega izmed telegramov je poslala teta iz Kanade, ki se poroke ni mogla udeležiti. Njeno sporočilo je bilo preprosto, a iskreno in ganljivo. Zaradi omejenega prostora so bile besede skrbno izbrane. In morda prav zato so se me dotaknile bolj kot dolga pisma ali klasične čestitke.

Zdaj, ko se udeležujem porok ali drugih posebnih dogodkov, se včasih odločim, da pošljem telegram. Še posebej takrat, ko vem, da me ne bo moglo biti zraven. Vem, da je to nekaj drugačnega, nekaj, kar izstopa med vsemi digitalnimi sporočili in elektronskimi voščili.

Telegrami imajo poseben čar. Niso le oblika komunikacije, ampak droben obred, sporočilo, ki pride fizično, s posebnim pomenom. Čeprav živimo v dobi hitrih sporočil in video klicev, me vedno znova preseneti, kako zelo lahko en telegram ogreje srce. In ravno v tem je njihova moč, v preprostosti in občutku, da je nekdo v tistem trenutku mislil nate.

Od takrat jih tudi sama shranjujem. Tiste, ki sem jih prejela in tiste, ki sem jih poslala. Včasih jih znova preberem in se spomnim posebnih trenutkov, ki so jih zaznamovali. Telegrami so postali del mojih spominov, kot majhni listki časa, ki nosijo več, kot je videti na prvi pogled.…